ata
ko si razmršen prišel domov na vrata
s prazno pločevinko piva okrog vratu
bi se skoraj zasmejal
pa me je zmedel tvoj obraz križanega

od katerega me je sunkovito zvlekla stran mama
ki se je kot kakšna orjaška kača izprožila preko hodnika

potem ti je dala kuhat
posrane hlače in te položila v banjo
kakor v krsto

jaz pa sem še naprej poenostavljal ulomke
medtem ko si se ti kregal s svojimi demoni
in naposled priklical strice v belem

v tistih letih
ko se abstraktno mišljenje šele pričenja razvijati
je bilo najtežje iskati skupne imenovalce

večino moje mladosti si preživel v stepah in hribih -
da bi bil lahko bližje temnim zvezdam
ki so te hranile z besedami, si mi pravil
mi pa niti linearne funkcije še nismo vzeli

z odprtimi usti sem poslušal
in skušal razumeti, kaj misliš s tem
da vidiš svet kot skozi nekakšno cev

kriva je vojna, ta prekleta vojna
so mi ohlapno razlagali
in to, da si videl ubijanje
ko še ni bilo televizije

zdaj bo ura kmalu osem zvečer, dvajset let kasneje

in pesniški petolizniki
ki so se ti najbolj smejali
ko si se s figami v gatah
selil iz krčme v krčmo

pravijo, da sem ti podoben

in jaz, evo, sem iz prihodnosti pravkar dobil namig
da imam na voljo točno dvajset minut
preden me odpeljejo, preden se mi zoži

ravno toliko časa
da vdrem na kakšno kulturniško svečanost
razmečem par stolov
in začnem rjoveti:

Sieg Heil!

Sieg Heil!

Sieg Heil!
























 

Srečko Luštrek