Vprežen v oslovsko vprego
sem se naučil rigati, reči: I-A,
(od svojih kolegov so-oslov),
jaz, ki nisem bil nikoli osel,
sem šel dvakrat na led in bil stokrat tepen:
največkrat od svojega gospodarja, dostikrat od nekega osla
in nekajkrat celo od samega sebe.
Ni mi treba posebej praviti, da me je lastna pest,
oziroma kopito še najbolj bolelo.
To morda dokazuje, da jim še ni uspelo
popolnoma po-osliti me.
Povedano drugače: proces osel-izacije
je stagniral, nisem postal popolen osel,
ampak osel z napako, hvala bogu.
In ko smo že pri bogu, kar me je doletelo
tako pozno v življenju, kot nepričakovana
tolažba, je bila vera.
Vera v sveto pisano besedo, v zgodbe in prilike
iz svetega pisma, ki sem jih bral pozno v noč
(ko so moji kolegi že spali v hlevu), dostikrat
začuden, navdušen, ganjen...
Ena zgodba mi je bila še prav posebno všeč,
saj na izredno spoštljiv način govori o naši rasi,
o nas kopitarjih. To je bila zgodba o Bileamovi
oslici, po kateri je spregovoril naš Gospod,
potem, ko jo je njen gospodar že tretjič pretepel.
Ta zgodba o uporu, o pogumu nekega posameznika
iz naše vrste me navdušuje še danes.
Saj, čeprav smo tu vsi navadni smrtniki,
lahko kot bileamova oslica vsakdo izmed nas
prekine molk, ki traja že stoletja in spregovori
zoper krivičnost, zoper zlo, ki se dogaja, če le ima
dovolj vere v sebi, Gospod mu bo priskočil na pomoč
in mu razvezal jezik.

Matej Krevs