Ko se mlad lunin žarek odpravi na svoj prvi pohod, stopiclja in z okornimi ročicami pošilja svetlobo na zemljo.  Zdi se mu vse tako enostavno, a pozablja, da so v velikih mestih visoke stolpnice, njegove ročice so prekratke. Seveda je pa tu mama luna, ki mu je pripravljena priskočiti na pomoč, morda le enkrat, potem se pa naj znajde.)))))))))).

lp, ajda

Oh, Ajda!!!! Kako lepo!

LN, Pravljičarka Ajda :)))))))

Majda

Seveda je pa haiku večpomenski in v njem ni otroškosti, to mi je tudi plalo v mislih, a sem raje sprejela dišeče otroške ročice, ja, morda je bil dan tak, nežen, dišeč, svež in nezlagan kot znajo povedati otroške oči.

lp, ajda

Mislim, da v haikuju  najdemo, kar je v nas samih...vidiš, kako si danes lepa ? :)

* Majda