Slad se razkraja v jedko grenkobo

in pravljični napev,

ki sem ga ljubosumno čuval

za naju,

za to priložnost,

da bi nama privzdignil krila

in naju napolnil z vero,

je obnemel.

Stopil se je v nerazpoznavno gmoto zvokov,

brez volje postati pesem.

Zalotim se, kako v sebi

znova in znova vrtim

tisti tvoj preprost odgovor.

Tako zlahka,

z eno samo sapo,

si upihnila požar.

In tvoji odhajajoči koraki,

ki so z ostrino bodala

odmevali vame,

so me kameneli,

sunek za sunkom,

v nemočen kip.

Zrem v strgane barve v mojih očeh,

temnijo in ugašajo,

kot MRTVA MANDALA na prsih.

In vera, ki ob tem še ostaja,

veni. 

Milan Novak