Razmišljam…

Ni več babic, ki včasih so bile,

ni več mam, ki včasih so bile,

ni več igrač, ki včasih smo jih imeli,

ni več nasmeha, ki včasih nas je krasil,

ni več ulic, polnih otrok, ki včasih so bile,

ni več gugalnic, polnih igrišč, kjer včasih smo bili,

ni več pogače, ki bila takrat je največ, kar smo imeli,

ni več časa, tistega na pretek,

ni več zvonjenja po domofonih,

ni več norčij, na ulicah brez avtomobilov,

ni več brezskrbnosti otrok,

ni več skrivanja in štetja do deset,

ni več otroških glasov.

ni več frnikol…

Žal mi je, za vse, česar ni.

Bilo nam je lepo, bili smo otroci v pravih časih.

Pogrešam te čase, za naše otroke.

Barby