Na tvoji strani pesmi moje leče
Tlakujejo v konkavnost steklovino
In pod oboki puščajo gredino,
Ki temno senco v steklenjake meče.

Zrcala vsa iz hiše si goreče
Prenesel in postavil na ledino,
Med njimi napeljal si popkovino –
Po njej zdaj moja poezija teče.

A mene ni v odsevih mozaika,
Vse moče moč izpil si kakor goba
In pesem se čez kamne mi spotika

Vsa posušena, hrapava in groba,
Nezmožna več najtanjšega dotika,
Starikava, pohabljena, brezzoba.

Izpil si v verzih me. Le še lupina
Naslovov votlih misli nakazuje,
Da petje ni bilo mi vselej tuje;
Da v školjki je bila nekoč vsebina.

Aleksandra Kocmut - Kerstin