
Nevidna roka
te pobožala
iz središča ognja.
V lepoto jutra te razprši,
bosa stopala požgečka.
Zagledaš ptico na grmu,
ki čaka,
da naredi požirek tvojih sanj.
Nekaterih stvari si ne znaš razložiti.
Od kod naenkrat
rožnati pas svetlobe čez nebo,
ravno prav širok,
da se lahko po njem odpraviš do ptice,
ki te čaka?
tebi, anemona, pa želim en širok pas jutra, lp, majda
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!