Beseda mi je zjutraj "hvala" rekla,

ko sem pokukala prek roba svita,

še vsa v zahripan votel glas ovita.

Nato iz sobe nekam stran je stekla.

Bila brez nje ves dan sem čisto nema,

čeprav so se levile v meni misli

in zlogi klecali so v slini kisli,

se zdelo je, da jezik blodno drema.

Sedaj grem spat in čakat, da se vrne.

Prišla bo, vem, brez mene pač ne more!

Če daleč je, pred jutrom se obrne

in v meni bo gotovo že do zore,

saj pesem se le z njo v podobo strne,

in mi z oči odmakne vse zastore.

Lidija Brezavšček - kočijaž