Dragi Sunac,

lep si, tako zelo, da ne zdržim več pogleda nate,
na skrivaj si brišem solze. In morda
te zato v šali imenujem tako, saj me je sram,
da sem še vedno sveže zaljubljen.

Kadar se prikažeš na platnu neba, ti zvezda,
zasenčiš vse druge, zaslepiš nas s svojo auro,
vse temne sile premagaš in na koncu, kot kavboj
odjahaš v sončni zahod.

Kako to da vsak večer daruješ svojo kri,
vsako jutro svoje mleko celo za najzlobnejšega
izmed nas? Ti stari krvodajalec, ti mlekar s kangljico
brez dna; tebi je vse jasno, to ti je v genih.

Mi pa, mi se plazimo v polmraku,
s senco v srcu stopamo tebi naproti,
mračni.

Nekdo je zapisal, da imaš zlato pero.
Posodi mi torej to pero, da z njim pozlatim
teh nekaj svetlih misli, ki mi jih svet
ni mogel zatemniti.

Preden me tvoji mlini za vselej
zmeljejo v sončni prah.

Matej Krevs