v sebi nosijo

nekaj skritega

a tega ni mogoče skriti

seva skozi poglede

skozi krohot

ki prežame namizni prt

in posteljnino

preplavi tesna oblačila

prepoji živalsko sočnost bifteka

in se razlije v ustih

z ostrino feferona

čutiti je posebno vzdušje

a ona zanika

pri tem v očeh zagledam mrežo

ki želi ujeti

in ribo

ki voljna čaka nanjo

iz razigranega smeha

hlapi penina

in neizrečeno pričakovanje

takrat zaslutim

kaj naposled vznemiri gladino

in sproži val

GLASBA

zalije prostor

opije prvi in zadnji utrip

da tisto skrito

posebno

in neizrečeno

plane med vonje

predane ženskosti

in strastne moškosti

res je

zjutraj nisem našel spodnjih hlač

molčim

ker ne vem

s kom bi se o tem moral pogovoriti 

Milan Novak