Ko osive okovi tvoje radosti,
ko se orose pogledi tvojega srca,
se vprašaš koliko še,
zakaj bitje še vedno se ne vda,
zakaj trepeta pred mislijo tujega srca?
Površje že davno je odpadlo,
razkraja se fasada, ki bila je Ti,
odsevala je popolnost tvoje duše,
ti podarjala višave slehernega neba
in se izlila v globine neusmiljenega čopiča.
Notranjost še živi,
bdi nad tabo, se te drži,
brez oklepa, okrvavljena,
v širni svet kriči.
In še bo živela,
bdela nad izgubljeno lepoto,
izgubljenim odsevom mimoidočega okna,
v Tvoji misli name.

bask