Nobenega kristala, nobenega bisera več
ne rodijo moje oči. Ognjeni jok
je izsušil temno dušo
in zdaj je postala puščava
na katero se moram privaditi.
Dolge so bile noči, ko sem zaman
iskal zavetja pod golim nebom
in sključen sledil vetru v pustinjo,
da bi odkril nevidno oazo.
Jezik je presahnil blizu izvira
in usta so ostala žejna resnice.
Zdaj pišem s krvjo to knjigo iz peska,
zato, ker naju je porezalo steklo
mojega molka.

Matej Krevs