Zbudi jutri me, mati, zarana,
luč prižgi in me stresi z roko,
veš, moj ljubi že jutri nemara
s prvim bo vlakom odšel na vojsko.

Še včeraj sva lovila se po gaju;
ujel me je, objel in mi dejal,
da sem najlepša od deklet v tem kraju
in da naj čakam nanj, če mi je prav.

Danes pa že spet tako sem sama-
ah, dolg, predolg bo ta vojaški rok!
Strah me je, da ga ne bom čakala,
bojim se, da me gledal bo grdo.

Pokliči jutri me, mati, rano,
brž ko bo dan, iti moram z ljubim
na sivo železniško postajo,
da ga stisnem v slovo in poljubim...

Matej Krevs