Je Grdi raček žabi tarnal tožno,
kako brezsrčen, krut je ta naš svet,
da komur ni bil dan talent, izgled,
povsod le grajo sliši, kletev, grožnjo,

da pot mu s trnjem je posuta grozno
in, da čeprav bi živel tisoč let,
nikdar mu ne uspe vseh src vnet,
teh ljudskih src, ki so kot pod narkozo!

Tako ji tožil je, ubogi raček,
a žaba, (ker ve, da bo postal labod),
nagnala ga je proč, češ: zgini spaček!

zdaj sem pač dobra zate, v teh dneh nadlog,
a ko odrasteš v prelepo ptico
boš zviška zrl name, sirotico!

Matej Krevs