Nikdar še nisem v zvezdni noči
objemal te vse razvihran,
ob tebi solz še nisem točil,
ne: "Zbogom!" vzdihoval pijan.

A nocoj, ko mi je zapustiti
to mojo milo rojstno vas,
zdaj v tvoji družbi čudnotihi,
o, breza, jočem se na glas.

In kot pastir iz tisti pesmi
zavpil v jesensko bi nebo
in ti prisegel, da ob vesni
z žerjavi se spet vrnil bom.

Toda v življenju, žal, največ se
kruha zarečenega poje
in včasih boljše se obnese,
če poslovimo se molče.

Saj, tvojih grudi tam, v tujini,
ob tujih ženah ne pozabim,
zelenih las, vem, v domovini
me čakaš ti, v beli opravi.

Zato ti, breza - golobica,
lažnih ne bom dajal priseg;
razšla se bova kot ljubimca,
ki sta ostala brez besed...

Matej Krevs