Hrumeče reke divjajo
lomijo,norijo,morijo
peneče od besa
nestrpne se v ocean zlivajo.
Sirene na dnu prikovane
milih pesmi več ne pojejo
pomirjene,vdane v usodo
objokanih oči in skesane.
Od nekod se sliši glasen krohot
smeh cvilečih glasov,gmota sramot
na karnevalu maske norijo
plazijo jezike,po maščevanju kličejo
podajajo si misli,stiskajo roke
v gorečem gnevu zapoje še primadona
da pomiri množico
ko padel bo gospodar z trona.
Črte usode na dlani bledijo
se spreminjajo,ugašajo.
Deroče reke so jih sprale
nore maske so jih osvobodile.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: kostina
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!