Če pa ne bi,

bi zmajevala z glavo

in, kot sicer tudi zdaj, bila.

(Mimobežnost hiš,

začudena pokrajina, ki me lovi.)

Če pa ne bi,

bi iz svojega življenja, že od prej,

iz korenin, ob nogah dedov,

potegnila vase (kot vprašanja, kakor dvom)

zdravilni vdih vršičkov zime.

Če pa ne bi,

bi drobila kamenje z rokami,

stala v mrzlih vežah

in se dotikala zaprtih vrat,

se spotikala ob korenine senc

in padala, z utripajočim srcem v rokah.

Če pa  ne bi,

bi bili peroni še vedno le peroni,

izgubljene popotne torbe, orošena okna,

poljubi v slovo.

In tam ob progi,

nekje v daljavi, sredi zime,

bi cvetel, dehtel rdeči mak.

ob potoku - Majda Kočar