Zadene ga, ko se je narmanj nadja,
iz nje oči v srce ljubezni strela,
kot Savla, ki v Damasku oslepela
unstranske glorje luč je iznenada,

de potlej več ni hodil pota kriva.
Tako ga njenih zvezd sijaj prevzame,
de v srcu koj mu tale sklep nastane:
s soneti tako luč ji vžgem za živa,

ki še na sodni dan ji bo svetila.
Drago plačal poet je svojo gesto!
Res še slovencem tisti venec sije

v noč, toda kaj mu zdaj vsa poezija,
kaj mu nesmrtna slava, vpliv, prvenstvo,
ko s strtim srcem mrk v jami gnije...

(zadenega, ko se je narmanj nadja

iz nje oči v srce ljubezni strela)* verza sta vzeta iz Krsta pri Savici

Matej Krevs