Zbudim se spet ves moker iz še ene
nočne more - bilo je strašno: vojna;
kot trup ležim sred mengeškega polja
zadet v srce, iz rane osmojene
po kapljah kri mi vre in dim suklja se;
a jaz že spim - zaspal sem za vse čase
na mini, ki mi pod glavo počiva...
In v snu zaslišim hrušč, kot da se bliža
tank, gosenice hreščijo, glej, ta stvar
gre proti meni: "O groza!", pomislim,:
"Umrl bom - znova!", drhtim, a v tisti
smrtni stiski zberem ves pogum, kar
sem ga sploh lahko dobil kje, siromak
in mirno ga počakam, da zapelje
čezme, da me, živega mrliča, zmelje
in ga hkrati z mano vred raznese v zrak...

Matej Krevs