Prilično vsaj enkrat

v času življenja se zaljubi,

potem zgodba traja in traja,

vse dokler je ni konec,

ali pa brez konca (redko).

Vsi pišemo vsak svojo zgodbo,

kako je v objemu, kako mehak je prijem,

potem še pride zgodba o koncu večnosti,

ko zvezde popadajo po tleh in ko jih hočemo objeti,

takrat vidimo, da je vse skupaj kar se nam dogaja le iluzija.

Potem pišemo o poti,

ki vsakega vodi po svoje,

vsak uporablja različne načine,

da pride na cilj in različen čas.

Vsak enkrat vsaj nekaj,

nekaj a tako različno,

da so vsebine zgodb neomejene.

A redko kdo napiše direkt,

eni se smukajoče vrtijo okoli vrele kaše,

ki jo bodo enkrat vseeno mogli pojesti,

drugi se čudijo, a jim ni nič drugače.

IŽ-lev