Na točkah kroga vsak prehodi milje,
Ki lastni prostor-čas mu ukrivijo
V le njemu lastno n-to dimenzijo,
V kateri bo dosegal svoje cilje.
Človekov prvi cilj pa je obilje.
Njegove vsebnosti nam razdelijo
Značaj, okolje, geni … Zabrstijo
Le te, ki vzamemo jih pod okrilje.
A kakršna že naj bo naša volja,
Smo že z obstojem večno omejeni –
Le potniki po krožnici vesolja,
Pritlikavi, neznatni, izgubljeni …
Če kaj, smo duše kozmičnega polja,
Obilje pa je, da smo sploh rojeni.
Če polja kozmičnega smo semena,
Pa kakor v času neizmerne suše
Smo pozabíli nakaliti duše,
Ki nam bi snele zemeljska bremena.
Aleksandra Kocmut - Kerstin