Hrumeče reke divjajo,

norijo,lomijo,morijo...

peneče od besa,

nestrpne se v ocean zlivajo.

Sirene na dnu prikovane

milih pesmi več ne pojejo

pomirjene ,vdane v usodo

objokanih oči in skesane.

Od nekod se sliši glasen krohot,

smeh cvilečih glasov,gmota sramot.

Na karnevalu maske norijo,

plazijo jezike,po maščevanju kličejo

podajajo si misli,roke 

v gorečem gnevu zapoje primadona

da pomiri duhove,

ko padel bo gospodar s trona.

Črte usode na dlani bledijo,

se spreminjajo,ugašajo.

Deroče reke so jih očistile,

nore maske so jih osvobodile.

kostina