Naenkrat mi je plánila v možgane
Razbeljena modrina tega dneva.
Ozrla sem se v travnike zorane
In videla, da se pomlad rojeva.

A zame je še vedno trda zima
In zame sonce je le bleda pika.
Nebo je od ledu narasla plima
In črta koscev medlo se svetlika.

Kar davni čas je vsekal do spomina,
Je zdaj nemočna raza v srčni rani,
In ta pomlad je zame bolečina,

Ker je tako drugačna kakor lani -
A pot do nje zarasla je stečina,
S katere jaz sem, smo mi vsi pregnani.

Aleksandra Kocmut - Kerstin