Moj svinčnik na papirju pušča sled,

res včasih mislim, da sem jaz poet,

a ko ozrem se na pretekle rime,

šokirana sem, res me nekam prime.

Ni rime, ni oblike, ni naboja,

od kje izvira ta zamisel moja?

Le kam sem gledala, ko sem pisala,

sem mar res mislila, da to bom znala?

Ko danes se oziram tja nazaj,

me sram je, da objavila sem kaj,

res prazno je, a kaj storim naj zdaj. 

Sklenila sem, da se ne bom predala,

bom prenovila rime, kaj dodala,

naboj, ki zdaj ga ni, bom vanje vtkala.

Antonija