Na videz izgubljena sreča,

vrnjena v neoprijemljivem,

neskončnem hrepenenju,

izbrušena v diamant,

ki lomi črne misli.

Podira izklesane napise,

ruši mostove,

preko katerih, tako vsakdanje,

znova, beživa v poznano domačnost.

Izgovorjeno, ki je ostalo

v preddverju najinega poguma,

lesketajoče oznanja svežino.

Briše zadnje osivele slike.

Zapira okna črnini večera.

Spomin je okrašen s posušenimi

šopki grenkobe,

s pokrižanim obrazom,

z melodijo žalostne trobente.

Z enim parom korakov.

Mirno je.

Položeno telo v mlado travo deteljic.

Navidez izgubljen otrok,

spokojno počiva v svoji postelji.

Bile so sanje.

Drug obraz, nov glas.

Nove pesmi, nove rime.

Brez tebe, brez sebe, brez prostora.

Na videz ni ničesar več.

Le novo jutro, nov list,

sveža kava, nov slikar.

Nova sreča.

Sandra Kocijančič