Potiho se vije zgodba,

odeta v škrlatno ogrinjalo,

med puhaste oblake.

V jeziku prednikov,

ovita s skrivnostnim odmevom,

v dušah, ki nevidne plovejo

in v svoje niti ujemajo ostanke življenja.

Poslušam listanje,

nežno dotikanje zlata in prahu,

velike knjige,

kamor je vpet moj pravljični list.

Spokojno šelestenje,

skoraj neslišen glas,

mi ohranja zaupanje.

Njena veličina izgublja bleščečnost

in navidezna vsakdanjost se bori

proti njej.

Oživljam njen obraz, ki bi že davno

moral postati nem.

Zadiram ji tujke, da bi ji predramila

bolečino.

A se noče več igrati z mano.

Ne sliši na moje ime in kot tujek je

v moji bližini.

Kdo je uničil cesto, ki je vodila do nje ?

Odšla je, kot je tiho napovedala,

izginila v knjigo, brez velikih dejanj slovesa.

Naredila prostor…novi zgodbi.

Sandra Kocijančič