Ne sodi,

ker ne veš, kako je za zaprtimi žaluzijami mojega stanovanja.

Ne reci: Razumem,

ker ne živiš v bolečinah mojih pesmi.

Ne reci: Vse bo še dobro,

te besede nimajo pomena, dokler jih ne izrečem sama sebi.

Ne reči: Greva se napit,

raje me povabi na plesišče, kjer najbolje izgubim glavo.

Ne objemaj me,

ker se ne spodobi - tvoja rahločutnost je preslaba igralka.

Lahko pa rečeš:

Pogrešam te, ko si dobro, ko plešeš, se ne skrivaš, ko objemaš.

Pogrešam te, pridi naprej.

Tem besedam bi verjela in

počasi, počasi začela odpirati žaluzije svojega stanovanja.

Žal mi je, da vidiš drugače.

Dubra Klin