I.
Slovenec sem, priprt do iztreznitve,
rojen v Ljubljani blizu Rakitne,
zdaj tu na školjki v slabosti izjemni
kličem jelene že na kolenih.

II.
Čeprav sem vozil kot Elija so me
v to keho strpali kakor zločinca,
mi vzeli britev in vezalke, da me
ne odpustijo kot samomorilca.

III.
Več duš nas vzdihuje za vrati te ječe.
Tiho vsak zase nekaj predse brblja.
Eden v solzah preklinja Boga,
spet drugi se k nebu obrača proseče.

IV.
Tu vso noč voda rohni iz stranišča,
kot misel, ki mi je rabelj tega nočišča:
zdaj mi sledi še izguba vozniške,
pol leta peš-honde, pa stroški, sodišče...

Matej Krevs