So me na grad peljali,

me slekli pred gospodom,

oblivali me z vôdo

in z zvarki mi zavdali,

da v postelj me njegovo

zvabila zla je roka.

Postala sem široka

in sem s kininom novo

življenje pogubila.

A negodè je malo

ponoči ropotalo

po strehi, da gubila

sem pamet, um in vero.

Bila je vražja rihta!

Prišla je nova štifta

z odvezo in odmero.

Sem njihova postala,

nič več se nisem bala.

Me dal gospod je gnat

v stolp poleg mestnih vrat.

Vsi, ki od znotraj uzrli

so stene te, so umrli.

V verige so me dali,

na konja prikavljali,

vse sklepe mi potrli,

z žerjavico me žgali.

Še bog, da nova štifta

je priskrbela gifta –

ko so me odpeljali,

le truplo so sežgali.

Še danes na vrh Kleka

se v smreke zaletavam,

nikdar ne ponehavam.

Dokler bo tekla reka,

dokler bo stal ta grad,

v katerem gnije gad,

ki me je v smrt pripravil,

se bo na gavgah davil,

ki je poonegavil

vso kmečko otročad.

Iz stolpa sem ga zrla,

ko je za milost klical,

ko punt ga je zažical

okrog tolstega grla.

Vsak dan ga znova vidim,

vsak dan vreščim od sreče,

ko vrv ga kvišku vleče.

Ja, večnost te izpridi.

* ŠSC: štorija stare coprnice

Aleksandra Kocmut - Kerstin