praviš igrajva se najini odsotnosti

samo sežeš čez zmrzel poprh zemlje
in čakaš dokler ti koža ne razpade
da se ukoreniniš v drevo

mogoče tedaj povsem narobe
zavrtinčiš stran od sebe
svoj svet

kakor razpadajoč list

poberem ga čisto uvelega
ter poravnam v herbarij
kamor shranjujem vsa tvoja odmrla tkiva

komaj sluteč
da me molk za molkom
čedalje globlje razpiraš

v lastno senco

albin