po P. Valeryju

Nekakšen angel stal je ob vodnjaku
in jokal. (Kar brez razloga, očitno,
saj pač bolečine to bitje čisto
ni moralo poznati.) Spodaj, v mraku,

kjer dvojnik je njegov drhtel od joka,
nenadoma dojel je svoje bistvo:
kot angel nikdar ni spoznal to stisko,
saj zanjo nikdar ni bilo vzroka!

Poskušal se je nasmehniti, zaman;
jokal je, nedoumljivo so mu lile
solze z lic, ves začuden, poln vprašanj

za njimi je molče strmel v globine.
In celo večnost ni dojel bolesti,
ki mu kazila je obraz prelestni.

Matej Krevs