Vzame v roko,
gleda...
ve, da je prepovedano,
a proba...

Kar naenkrat jo ob skale
butnejo valovi,
da razdrobi se na tisoč čeri.

Kmalu za tem leti na oblaku,
počuti se skrajno lepo,
zdi se ji, da leži na maku,
ko zrna plešejo ples iz sanj po njenem oblaku,
Ves ta sen samo zanjo?

Je resnično, ali ni?
Vseeno ji je,
dobro se ji zdi.

Kmalu zatem, se zave vsega
in prijetna makova zrna postanejo
ostra, kot čeri,
na katerih leži.

Konec je sanj,
konec vsega,
kmalu zatem pričaka jo luč na koncu tunela.

M.M.