Tebi svetla noč, ki ne spiš.

Ko me požira črna luknja,

bediš ob mrtvih sanjah.

V tišino zaklepaš zgodbe hiš,

molče poslušaš moje besede.

Nisem zgodba,

ne zmorem začetka s koncem.

Sreča me ujame, ko hitim,

ne čaka, ko sanje spim.

Strah me je črne luknje,

njena lakota prehiti srečo.

Polni me z bolečo umazanijo praznine,

ne morem je več prebavljati.

Zamašene imam vse odtoke,

solze jokajo navznoter -

bojim se poplave, bojim zaprtosti ...

Svetla noč,

trenutke bi rada živela,

vsakega za svojo zgodbo.

Vseeno če jih sreča ne ulovi,

da mi le črna luknja ne sledi.

Dubra Klin