Iščem vas, mogočni miti,
staroselske divje sile,
ker ne morem več uiti
lovkam kičaste idile.
Boste tu, če sonce mrkne?
Mu odprete svoje kroge,
ko mu duša spet zakrkne
na obrobju zore toge?
Ti, Svarun, se mu odkrivaš,
že stoletja v sobah sonca ...
Le zakaj se ne odzivaš,
ko svetloba nima konca ?
Črnobog, steguješ roke
težke po razbiti misli;
spet Moranine otroke
razobešaš v trhle svisli.
Veles, pozapri v pesjake
vse volkove razpuščene!
Stribog, veter nad oblake
pošlji mrke, obtežene.
Živa, Vesna, odvzemita
njemu z duše težke zloge.
Naj Belin za nove pesmi
piše na srce predloge.
Poslano:
12. 12. 2011 ob 17:38
Spremenjeno:
12. 12. 2011 ob 18:40
Lidija,
Nihče ti ne more do živega!
"Nije ni čudo, kad imaš vezu kod toliko bogova".
Všečna.
Lp, Maki
Poslano:
12. 12. 2011 ob 18:23
Spremenjeno:
12. 12. 2011 ob 18:40
hej Slovani :) danes je vse tako preprosto..
Izredno mi je všeč. LP, mcv
Perfektna ! Čestitke ! Lp, Alex
Poslano:
13. 12. 2011 ob 11:05
Spremenjeno:
13. 12. 2011 ob 11:07
Tvoja duša je prišla iz zgornjih koncev v telo,
a v moji so ostanki zemlje, zato ne slišim do neba
da obogatil bi si strofe, ki želi si jih poet,
zato je dobro, da nam ti predstavljaš tamkajšnji svet,
čeprav bogovi kot je Svarun so le predhodniki Boga
zvemo od tebe, ki nam razkrivaš s kočijo
nam neznano polje rimskega neba.
Lep pozdrav in hvala za pesem
Komaj čakam srečanja na Strugi!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!