Spominjam se, bilo je to v tistih dneh,
ko se po parkih osipava listje,
iz tal pa se prikrade smrad in gliste.
Ljubila sva se kar tam, na gozdnih tleh,

ko je nenadoma, sredi predigre,
izza grmovja "slišala" nekakšen smeh...
"Nekdo naju ima že ves čas na očeh!,"
mi šepnila je z glasom polnim krivde.

In jaz, nevedoč da je še devica,
sem, ves razkačen, stekel na bodice
brinu, ki naju je zastiral ob straneh...

Nikogar ni bilo, toda moj obraz
je krvavel kakor razbiti vinski glaž.
Odšla sva, ko je fasala modrice...

Matej Krevs