K studencu miloglasno žuborenje
zvabilo te je nek pomladni dan,
da vstala, vila, si kakor iz sanj
in šla na breg po večno pozabljenje.

Ofelija, da si končaš življenje
zabredla si v studenec mi teman;
zdaj klical bi iz njega te zaman,
s teboj končani so vsi upi, želje;

le ena skrb me muči še goreča,
da duša tvoja reši se podzemlja,
saj onstran groba mnogo bo trpljenja,

za tiste, ki v ljubezni neizprosni
odšli so rajši v smrt, kot ti, ponosni,
ker jim brez nje je to življenje ječa.

Matej Krevs