Pisala je dnevnik; bolj kot vse knjige,
bolj kot vsa svetovna literatura,
me je mikala ta njena brošura,
ta njen zvezčič poln srčne intrige.

Tam so bile njene želje in brige,
tam njena skrivnost, sanje, avantura
in sleherna srečna, nesrečna ura,
ki ji v mladosti nihče ne uide.

Tam je, nenazadnje, moralo stati
ime, ki zanj ji je gorelo srce,
ki zanj bi dala kri, življenje, dušo,

vse... Ah, ko bi moglo moje pisati...
ko bi takrat tam stalo moje ime...
zdaj srečen trohnel bi tu, pod to rušo!

Natipkal in oddal v njen nabiralnik

sem z negotovo roko pesem lastno,

sonet je bil, slabo zložen, z njim strastno

ljubezen sem priznal ji, a kovarnik

zamolča avtorja sem in tiskalnik,

ki ga je stiskal bil je slab pošastno.

Ne vem, če ona hrani še to hlastno

priznanje mojega srca, no, stvarnik

teh trapastih vrstic, se pravi jaz,

srčno želi si, da jih ni shranila,

saj zoprna je reč, takšen dokaz,

(ko se ljubezen zdavnaj je shladila),

če v njem bi mojega pisanja slog

odkril čez sto let kak Krevsolog!

Matej Krevs