Pisala je dnevnik; bolj kot vse knjige,
bolj kot vsa svetovna literatura,
me je mikala ta njena brošura,
ta njen zvezčič poln srčne intrige.

Tam so bile njene želje in brige,
tam njena skrivnost, sanje, avantura
in sleherna srečna, nesrečna ura,
ki ji v mladosti nihče ne uide.

Tam je, nenazadnje, moralo stati
ime, ki zanj ji je gorelo srce,
ki zanj bi dala kri, življenje, dušo,

vse... Ah, ko bi moglo moje pisati...
ko bi takrat tam stalo moje ime...
zdaj srečen trohnel bi tu, pod to rušo!

Natipkal in oddal v njen nabiralnik

sem z negotovo roko pesem lastno,

sonet je bil, slabo zložen, z njim strastno

ljubezen sem priznal ji, a kovarnik

zamolča avtorja sem in tiskalnik,

ki ga je stiskal bil je slab pošastno.

Ne vem, če ona hrani še to hlastno

priznanje mojega srca, no, stvarnik

teh ljubezenskih vrstic, se pravi jaz,

srčno želi si, da jih je zgubila

saj sram bi me bilo, če kdaj odkrila

soneta tega avtorstvo bi pravo

in z njim kalila mi posmrtno slavo,

češ, kako nerodno pisal sem svojčas.

O mojih sonetističnih začetkih

ni vredno zgubljati besed, ob redkih

polnokrvnih enajstercih, bilo je

zapisanih premnogo brez presoje,

brez metruma, brez pravih rim, navdiha,

a glej, Petrarca, Dante, mojstri stiha

slovenskega Prešeren, Kette, Jesih,

vsi ti, če kdaj jih srečal bom v nebesih,

ne bodo zmogli s svojimi soneti

(čeprav me nesjo po kvaliteti)

osmešiti sonete moje, vaga

presvetga Mihaela pokazala

njim v prid bo sprva, jim premoč priznala,

a izravnal jo bo tvoj kras, predraga.

zapisanih

Matej Krevs