Na zrnce zraka
pripeta prihodnost zasuta z gruščem preteklosti
in temna patina zgodovine na bronasti sedanjosti
in vera in upanje v plinastem stanju
in prevrednotene vrednote v rokavih vlad
in države, ki ničesar več ne drže, v stečaju
in načrtno vzdrževana sprtost raje
in sklanjajoče se glave kimave
in podarjanje iger in kruha razdrobljenega v drobtine
in leč, za njih hlebčasto-štrucast izgled
in dobrin
in muzikantarski nasmehi volilnih plakatov
in umetniki, ki si vrtajo glave
in sužnji, ki se vzdržujejo sami, nadzirajo sami, kaznujejo sami
in hlapci oblečeni v franžasta zadovoljstva utvar
in kraje, ki postajajo 'lastninjenja'
in obljube, ki postajajo 'le besede'
in laži, ki postajajo resnice
in žage, ki podirajo 'nekoristna' odcvetela drevesa
in mali bogovi, ki postajajo helijevi baloni,
s piskajočimi dudastimi glasovi,
ki v transiran ples zazibavajo vsemirja individuov
in množično poustvarjene črede debelogledih, šolanih Dolly
in ljudstva kot listja in trave,
ki se v zemljo preliva,
v zemljo, ki je
že precej plesniva
in pajčevinasto skvačkan micelij,
ki se bohoti in uspeva
in vsak čas rojeva
zrno za zrncem zraka,
ki čaka,
da postane podlaga
za kolažno sliko
nekega maga,
ki nenehno, neumorno
ta puklasti svet vaga,
vaga,
vaga,
za boga milega
in vraga.

Tomaž Mahkovic