Preden zaspim me neko noč obišče
tista božanska, znamenita muza,
ki Danteju Pekel diktirala je.

Veselo vstopi v moje bivališče
skoz dver, v naročje sede mi igraje,

skrivnostno me pogleda, se namuza,

pa reče: Na sonet, zdaj grem, zamujam

na zmenek z nekim Borisom Novakom,

ki piše ep, že dvajset let spodbujam

k tej pesmi ga, tako, da s prvim mrakom

privežem ga za radiator prašni

in čakam ... No, mi reče, zbogom, čas je ...

in samega pusti me v noči strašni

s sonetom, ki s kvartinama konča se.

počasi z muko piše ep nekakšni,

z naslovom čudnim Vrata nepovrata.

to reče mi pa smukne skozi vrata,

mene pa pusti

Če je tako, potem pa: tam so vrata!

se ves rdeč zaderem na vsa pljuča,

naženem muzo ven in v jezi strašni

pograbim liro in za njo zalučam,

da se raztrešči nad podbojem prašnim.

si bo enkrat v prihodnosti zares vzela
čas zame, torej naj bom potrpežljiv,
naj si vso reč ne ženem preveč k srcu,
kajti pravi mojstri so vedno zmogli tudi
brez nje, sploh pa - čemu rajši ne pišem
podnevi in s tem privarčujem na elektriki,

ne pa da takole bedim po cele noči,

kot kakšen pozabljen kandelaber;
že res da je vztrajnost lepa čednost,
toda tebi, dragi moj, trenutno ne pomaga
nobena poezija, ne, oprosti, ti si zdajle
še najbolj potreben spanca, en dolg, krepčilen,
zdrav lepotni spanec, to je vse kar potrebuješ...

Matej Krevs