Nad vodno gladino
se megla spušča v kotanjo.
A reka tiho teče dalje ...
Rahlo sončni žarek
se ujame vanjo.
A reka tiho teče dalje ...
Ne blisk,
vihar ne zmoti njene poti,
nenehno žubori.
Mirno gre naprej ...
Ker ona preprosto je,
brez mej ...
Pritegnila me je ona preprosto je, proti koncu sicer manj, občutek, da se je malo spotaknila ob viharju, čeprav je avtorica zapisala, da jo ne zmotijo viharji, da žubori (tukaj). Bi pa vsekakor odstranila zadnjo vrstico, pa pustila bralcu misel, ker ona preprosto je. Avtorice ne poznam toliko, da bi začutila njen dih v pesmih in zato je verjetno tudi težje napisati nek komentar in vsiljevati svoje mnenje. Drugače je pri avtorjih, ki jih poznaš (govorim seveda o poznaš preko pesmi), zelo dobro poznaš, kam in kako jih bo zanesla pot v njihovi poeziji, tam je na nek način lažje, če lahko uporabim ta izraz. Seveda je pa to moje mnenje in moj pogled na napisano in upam, da ne bo zamere.
lp, ajda
Poslano:
03. 12. 2011 ob 11:00
Spremenjeno:
03. 12. 2011 ob 11:01
Morda je "nima mej" res odveč, navsezadnje se vsaka zlije v morje...
všečna, tvoja.
lp
ac
Ja, taka kot je se mi je pač porodila...
rimalo se mi je
mirno gre naprej
in
ona nima mej ...
Pomensko sem to poudarila zato, ker sem reko primerjala s sabo,
s tem, kako mene kak vihar vrže iz ravnotežja in takrat občutim svoje meje ...
No, tako nekako ...
Kar se komentarjev tiče pa res ničesar ne jemljem za slabo, vse je dobrodošlo v razmislek in učenje ... Hvala vsem trem, Aco čestitke za tisti lep opis jutra ...vem kako izgleda, ko prilezejo kužki in otroci:)))
Lp, S
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: platanas
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!