Bil si kot veter,

zapihal si vame z vso močjo,

me oblil z vročico,

od katere bi počil termometer,

vlil v moja pljuča svež zrak,

z neba si mi pregnal oblak.

Zadišal si

po rožah, ki nekje tam daleč cvetijo,

po listju, ki si ga zamajal na drevesu

in mi ustvaril harmonično vizijo,

da listje med padanjem lovi se v plesu.

Bila sem te vesela,

moj strah in nemir si pregnal,

vzljubila sem te in ti pustila,

da se poigraš z mojimi lasmi.

Skoraj bi s teboj že poletela,

a hladen si postal.

Zazeblo me je do kosti,

še oblačila mi niso bila v pomoč

in negotovost je v meni spet zavrela.

Pa vendar ti ni bilo mar,

neusmiljeno si pihal dalje v noč

in se tako hitro naprej podal,

kot da te sploh ne bi bilo.

A mraz,

ki je ostal,

je moj dokaz!

Lúthien