Ko bom prišla,

mi ne odpiraj vrat,

četudi bom potočkasto namočila vse ovenele rože,
posajene na tvojem vrtu,

praskala po vratih in si polomila vse nohte,

katere so mi poslikali in govorili,
bog ne daj, da bi kaj počela z njimi

in mijavkala kakor mačka,

ki se nastavlja samcu na bližnjem dvorišču.

Vem, da te bo stiskalo v grlu,

ko boš slišal dih

in ključ v tvojih vratih bo škrtal po ključavnici,

ki je nisi naoljil že kar nekaj časa.
Počasi obračaš ključ.

Zavedaš se, da bom vstopila v tvoje  srce

in se namestila kot ubežnik,

ki mu ponudijo varno zatočišče.

Ne bom napadla le enega prekata,

čeprav imaš razdeljene po nadstropjih,

naselila se bom povsod,

razmetala svoje cape po sobanah

in se zleknila na sveže postlano posteljo.

Daj, premisli še enkrat,

če je vredno in če si dovolj močan,

da boš izrinil stanovalce, ki jih ujčkaš in gladiš,

da so se razrasli kot plevel.

Ne zmoreš odpreti steklenice,

na kateri piše, da je uporabna le za uničevanje rasti,

ki je ne želiš na svoji posesti.
Spet slišim škrtanje kjučavnice

in zadrževanje diha.

Ključ obstane v ključavnici.

Prislonim svoje uho na vrata in slišim le še tišino.  

ajda