Enkrat davno sem si obljubil, da svojega srca ne bom več nikomur več pustil na dlani. 

Ampak zarečenega kruha se največ poje, pa čeprav ga kupiš po dolgem času. 

Nekje obstaja neka zakotna ulica in stojnica, kjer ti ga prodajo.In so mi ga. 

Ne moti me ker sem razglasil vesoljnemu občestvu, da spet čutim nekaj, ampak to, da me ni nič izučilo.Kaj zdaj ? Nič.

Zakopljem se v delo, obveznosti je zadosti – še preveč. 

Leto se počasi bliža koncu. Prav prekleto je bilo. 

Konec bo pa izgleda jebeni grand horror finale.

Pa saj sem velik fant – glogov kol bom pa že znal najt pa ošilit.

Makar zase, če kozarec žganega ne bo več zalegel. 

Perc