Kako je neskončna ta reka,
ki vije skoz' mojo se vas.
Skrivnostno od davnega veka
izvira prav v vsakem od nas.
Razum za srce je prepreka,
jo zidaš ti, zidam jo jaz.
Lepota je tesna obleka,
ki skriva tvoj pravi obraz.
Kako so visoko nebesa,
pa rad bi dosegel jih vsak.
Tako so minljiva telesa,
ki s časom deli si jih vrag.
Kako so ranljive mladosti,
umirajo iz dneva v dan.
In te goljufive radosti
nas vabijo na temno stran.
Vseeno v oči se zaglej mi,
me vzemi med svoje dlani,
in sreči zdaj svoji dovoli,
da za mojo leti, jo lovi…
Objemi močnó me, ne bežno,
narahlo me daj na zemljo,
da tvoje srce enkrat nežno
se v mojem zagledalo bo.
Utrip moj naj s tvojim se zlije,
naj glasbo neskončno igra.
Bo tvoja enako kot moja ...
Bo najina, pesem za dva.
Krasno, obetavna rimanka.
Tu pa tam se ti stopica, ki jo na začetku sicer lepo zastaviš, nekoliko podre, vendar bi bili popravki prav enostavni ....
ker ne vem, če želiš, da napišem par predlogov za popravke, si jih (še) nisem upala :)))
Bi pa - čakam na tvojo zeleno luč ;
LP, L
Hvala za komentar, kadarkoli lahko napišeš predloge, bom vesela...
Pesem vedno napišem zgolj po posluhu in kot mi "paše" v uho, vsak jo tudi malo drugače prebere....sem "neuka" pri pisanju pesmi, samo dam na papir....še nisem šla na kak tečaj:)
Torej, imaš zeleno luč:) Lp
urednica
Poslano:
29. 11. 2011 ob 00:04
Spremenjeno:
29. 11. 2011 ob 00:10
super !
:) :) :)
v novi verziji bo upoštevana enotna stopica, nisem pa še v celoti odpravila pomanjkljivosti kot je recimo ta, da naj se predlog v ne bi bral kot samostojen zlog (U), ampak pustimo to. Zaenkrat!
:)
Kako je neskončna ta reka,
ki vije skoz' mojo se vas.
Skrivnostno od davnega veka
izvira prav v vsakem od nas.
Razum za srce je prepreka,
jo zidaš ti, zidam jo jaz.
Lepota je tesna obleka,
ki skriva tvoj pravi obraz.
Kako so visoko nebesa,
pa rad bi dosegel jih vsak.
Tako so minljiva telesa,
ki s časom deli si jih vrag.
Kako so ranljive mladosti,
umirajo iz dneva v dan.
In te goljufive radosti
nas vabijo na temno stran.
Vseeno v oči se zaglej mi,
me vzemi med svoje dlani,
in sreči zdaj svoji dovoli,
da za mojo leti, jo lovi…
Objemi močnó me, ne bežno,
narahlo me daj na zemljo,
da tvoje srce enkrat nežno
se v mojem zagledalo bo.
Zadnja kitica s mi zdi odveč, ker niti po stopici niti po rimi ne sledi ostalim. Pa še smiselno je le ponovitev naslova, tega pa pesem ne potrebuje. Lahko pa iz teh treh verzov narediš novo štirivrstičnico, kot se spodobi?
Se ti zdi potrebno?
(Pa naj moj utrip srca
skupaj s tvojim zaigra
pesem za dva…)
Utrip moj naj s tvojim se zlije,
naj glasbo neskončno igra.
Bo tvoja enako kot moja ...
Bo najina, pesem za dva.
LP, lidija
PS. HEHE, se ti ne zdi, kot kakšen "alpski valček"?
Hej, mi je všeč....sem popravila, hvala. Sama imam vedno težave z v-jem, včasih uspem odpraviti, včasih ne....sem pa čisto nora na ponovitve in imam veliko pesmi, kjer se vsaka vrstica začne z isto besedo...Tam pri peti kitici sem s težkim srcem popravla : da za mojo leti, jo lovi,....ker se mi spremeni pomen, no, pol sem se pa odločla, naj bo tako kot zgradba zahteva:)
Zadnja kitica res ne bi bila potrebna, jaz sem jo imela kot refren v pesmi, ker je tole za domačo rabo uglasbeno, ampak tvoja zadnja mi je tako všeč, da sem jo morala obdržati...... ja, alpski valček, bova kdaj zaplesali, hvala
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: platanas
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!