Potok teče v brezčasju ujet,

pozdravi strugo, ko sreča jo.

Ne zanimam ga jaz, tudi ne ti,

le svojo pot ima,

in svoj opravek, morda.

Nase kdaj opozori,

ko dvigne se nad bregove,

a večino le tiho se zvija,

plazi, žubori, kar naprej hiti.

A ne moti ga, če roke si v njemu umijem,

pomočim čevelj, da zasveti se,

vse ima, in vse to da,

brez vprašanja,

in čas je na njegovi strani.

Barby