Z zaprtimi očmi stopicam skozi labirint spominov,
zgubljenemu dečku z zelenimi očmi
pomagajo le srce trgajoči kriki teme,
ki se širijo za njem.
Ve, da ne želi več tja.

Vsak vdih, vsak korak, vsak obrat,
vsak pogled in vsak blisk nedefiniranih čustev
ga vodijo proti goram,
soncu in vetru,
proti sinjemu nebu,
očiščenemu od krvi,
ki ga je utapljala veliko dlje,
kot si dopušča verjeti.

Sedaj hodi,
kar ni tako velik dosežek,
a hodi.
Ne plazi se,
ne joče,
hodi in ne prosi pomoči - se uči.

Življenja mu je zmanjkalo in
sedaj išče pomen stopinj v snegu,
vonja pokošene trave,
celo pomen vihravega neba,
dežnih kapelj, uničenega sveta.

Išče nov pomen,
spet srčnega utripa si želi.
Da ga le tvoj pogled spet ne zaslepi.

menebo