Slaba vest je kot pijavka.
Čudovita v svojem kačastem zvijanju,
elegantno požrešna v trebušnem vijuganju,
vedno pripravljena na sodelovanje
in neumorna v svojem zapeljevanju.
Prikupna živalca,
ki se v lepem vremenu potuhne za hrbet
in živahno skače,
ob slabem vremenu miruje na dnu
in misliš, da je ni,
sicer pa otrplo prezimuje v blatu.
Prepričan si, da je že crknila, tečnoba!
Sposobna je neverjetnega preživetja
v stoječih mlakužah
temačnega razpoloženja,
prilepljena na nedolžnega gostitelja
je vedno polna vroče krvi.
Čeprav ni nikoli odkrito dobrodošla,
so ji na stežaj odprta nevidna vratca
pridnih strahopetcev.
Ne opaziš, da diha,
ne samo s svojim,
temveč tudi s celim tvojim telesom.
Nevsiljivo ujame ritem tvojega srca,
da ne veš, kdo komu pije kri.
Ne veš, zakaj so tvoji gibi slabokrvni in nemočni,
preklinjaš sebe in ves svet,
izgovarjaš se na mrzlo vreme
in depresivno podnebje.
Kaj ko bi si privoščil vihravo divjanje
na s soncem obsijani ulici svojega mesta?
Vsiljive krvoseske bi se odvrtinčile
in kot brezglavi črni pljunki popadale
na suha, trdna tla,
kjer ni ničesar, kar bi lahko grizle, sesale
ali se prebrisano sprenevedale
s svojim nedolžnimi,
črno, belo
oprezajočimi očmi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ignis
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!