Pokrilo me je v horizontalne misli,

megleno vožnjo skozi zimo.

Nisem želela imeti odprtih oči.

Stiskala sem se k otroškim igrarijam,

gradila hiše z velikimi vrati,

potovala z morja v hribe, bila morski pes.

Pozdravili so me v smeh za tistih nekaj trenutkov,

z živimi očmi budili moje, ignorirali temne misli, mastne lase.

Vzeli so me kot zabavno igračo, ki govori, pleše, se smeji.

Niso spraševali iz katere trgovine sem prišla,

kdo vse se je že igral z  mano, kdo me stiskal k sebi,

kdo grdo metal po tleh.

Naučili so me,

da je sreča presrečna, da bi spala,

da je sreča tista, ki bi se ves čas igrala ...

Za ograjo igrarije sem vse to pozabila,

objemal me je mraz,

doma le topla odeja in

žalosten pogled,

ko sem se prebujala iz bolj živih sanj od življenja ...

Da bi znala biti sreča srečna, ki ne spi

in velik trden pisan stolp iz lego kock.

Življenje je le igrarija.