Skoraj, čeprav ne čisto do konca,

si se znebila vsake želje.

Že nizko sonce je večalo sence

in november je bil tih.

Šele drugi dan si spila svetlobo,

se potopila v vodnjak

začarane svetlobe.

Le drobce sebe

si kot drobtinice pustila

na stezi včerajšnjega dne.

Kako dobro veš,

da se boš vrnila prav tja,

ko ti prvo vprašanje zazveni

v resonanci skoraj nerazumljivih besed.

Da postaneš zvezdni prah,

jantar v odtisnjenem času,

oglje svojega bivanja.

ob potoku - Majda Kočar