V žile,

v kite,

do vratu

se mi je zategnil svet.

Stiska loputo

v vrtinec let.

Kadar usmerim pogled

k novemu obratu,

mi srce drgeta,

kot bi utripal osamljen semafor.

Neusmiljeno me nekdo dohiteva.

Izza zadihanih okopov

se srepo opazujeva.

S pogledom ranjene živali se meriva,

čeprav je moja maternica iztisnila

vse plodove v ta podivjani sadovnjak.

Ukleščena sem med zobovje časa,

ki neustavljivo udriha s čeljustmi.

Pa tako lepi so prameni sprememb.

Ruj na Velem Badinu zardeva.

Andrejka